Besedilo: Marko Kejžar
Foto: Emilia Górska
Končno smo dočakali tekmo, katera v razpisanem terminu ni odpadla oz. bila prestavljena zaradi neprimernega vremena. Tradicionalen Adrenalin cup je potekal v Tolminu in prelepi okolici, katera vedno privabi veliko domačih in tujih ljubiteljev letenja. Tokrat nas je bilo 90, kolikor je znašala omejitev organizatorja, a prijavljenih je bilo mnogo več, tako da sem vesel, da sem bil lahko del tega dogodka z mnogimi vrhunskimi piloti.
Za vzletišče smo uporabljali vsem jadralnim padalcem dobro poznano Kobalo nad Tolminom, ki je v zadnjih letih prevzela primat nad vzletišči v posočju kar se tiče tekmovanj.
Sam sem tekmoval z EN-C jadralnim padalom, kar pomeni, da sem bil tako razvrščen v Sport razred, kjer nas je tekmovalo skupaj 30 pilotov. Super je, da so na takšnih tekmah kategorije tudi za manj izkušene pilote, mojstri so pa bili večinoma z EN-D in CCC tekmovalnimi padali, kar pomeni, da je nivo tekme zelo visok.
Začeli smo 19. maja in organizator nam je zastavil nalogo (task) v dolžini 78,3 km.
Nalogo smo vnesli vsak v svojo navigacijsko napravo, za lažje razumevanje pa nekaj pojasnil. Zelen cilinder je štartni cilinder, kjer se v zraku čaka do v naprej določene ure, ko se začne z letenjem do naslednje obratne točke, katere so določene z različnimi radiji. Radij je običajno najmanjši 0,4 km, največji je bil pa tudi 18 km. Torej večji kot je radij, več možnosti različnih poti do točke obstaja in obratno.
Na “briefingu” pridno poslušamo in vnašamo nalogo v svoje navigacijske naprave, brez tega letenje ni mogoče.
Kmalu se pripravimo za štart, levo na fotografiji Aaron Durogati, eden izmed zvezdnikov tega športa.
Točka je obkljukana takrat, ko GPS zazna vsaj eno pozicijo znotraj radija in takrat je čas za spremembo smeri in letenje do naslednje točke. Na zgornjem zemljevidu so točke označene z zaporednimi številkami, mesto napisa številke je mesto najkrajše možne poti in hkrati tudi optimizirane poti upoštevajoč še poti do naslednje točke. Rumen cilinder označuje točko End of speed section (ESS), tu se konča merjenje časa, a naloge še ni konec, saj je potrebno pristati še v vijoličnem cilindru, kateri označuje cilj. Kdaj se zgodi, da pilot prileti v ESS ne pa tudi v cilj.
Pa nadaljujmo na kratko o 1. tasku. Ker je to bilo moje prvo resno tekmovanje po covidnem obdobju občutki v štartnem cilindru niso bili najbolj prijetni, saj je bila potrebna velika koncentracija z ostalimi piloti, kjer se je vsak po svoje boril za čim višjo in čim boljšo pozicijo za štart. Da ne bi preveč na široko razlagal bom povedal samo kateri so bili najbolj napeti deli tekme. Napako sem naredil, ko sem ob letenju iz Kobarida šel po direktni liniji na JV proti točki št. 2, da bi tako imel tudi čim krajšo linijo do 3. obratne točke. Matematika se pod Kolovratom zaradi slabih višin letenja, vetra in posledično rotorja v zavetrju ni izšla in sem bil prisiljen iti nazaj nizek čez Tolmin in po drugi strani doline do Mosta na soči. Tako sem izgubil dragocen čas a se hkrati tudi odločil, da grem tudi do tretje obratne točke po levem bregu reke Soče, ker nisem hotel več preveč tvegati, da ne bi dosegel cilja, kar bi praktično pomenilo konec upanja na dober rezultat. Do cilja sem nato letel hitro in brez napak in nekako prišel na tretje mesto v razredu. Pred mano sta bila Andy Smart in Blaž Kešnar, skupno je pa zmagal Aaron.
Naslednji dan je bil čas za drugo nalogo, tokrat v dolžini 66,7 km.
Zastavili so nam lepo nalogo, katera je po pričakovanjih bila začinjena z malo močnejšim vetrom. Spet sem ponovil napako iz prejšnjega dne, ko sem 3. točko napadel nižje, kot bi moral in sem le 400 m stran moral obrniti, nato me je splaknilo v dolino, kjer sem praktično še enkrat vzletel, saj sem bil le 130 m nad tlemi nad reko Sočo.
Po enem izmed najbolj napetih pobiranj termike v letalni karieri sem se iz 300 m nadmorske višine znašel na 1.400m in obratno točko le dosegel po drugi lažji a žal tudi daljši liniji. Do cilja je šlo nato gladko, vmes smo si ogledali Čadrg in kmalu sem dobil v roke goal beer, katerega je dobil na pristanku vsak pilot, ki je dosegel cilj, ena motivacija mora biti ane 🍺 Z letenjem in 13. mestom najprej nisem bil zadovoljen, sem bil pa zato vesel drugega zaporednega prihoda v cilj, ko sem se spomnil reka prekaljenih mojstrov: samo v cilj se vozi in ne obremenjuj se z rezultati.
Najlepše je organizatorja olajšati za pivo v cilju 😄
Tretji dan je obetal dobre letalne razmere in na panoju nas je čakala naloga v dolžini 90,3 km.
Glavni problem naloge se mi je zdel zadnji del, ko so nas poslali skoraj v Trebušo in nazaj v Camp Gabrje. Običajno sem tam letel cross country v obratni smeri, ker je pogost dolinski veter iz zahoda in tudi tokrat je bilo tako. Sem si rekel, da se bom s tem obremenjeval takrat, ko bo treba in ne že na štartu. Veter na štartu je bil zelo šibek in tudi šibka termika, tako da smo imeli kar nekaj težav z iskanjem dobre termike in pozicije za štart.
Letenje mi je šlo dobro in gladko, a malo se je zataknilo pred 5. točko, kjer je bilo treba iti zadaj za Čadrg. Na tolminskem Triglavu sva se ujela z Blažem a je bilo razpihano in brez pravega termičnega stebra in se z le 950 m višine hrabro poženeva v tiste grape z še enim pogumnežem. Še tretji dan zaporedoma ena ne najbolj pametna poteza, a k sreči je lepo pihalo v grapo in sem si pri sebi mislil, da mora prijet in da bo termika tam. Dodaten motiv, da se rešimo ven, so bili vedno bolj čudno izgledajoči “pristanki”. Od daleč se kdaj ne vidi električnih žic in naklona, od blizu pač. Uspel sem dobiti nekaj višine, a nato sem šel nizek naprej do obratne točke zavoljo “leading” točk, no, če bi dobil kakšen malo bolj uporaben termičen steber ga bi verjetno tudi zavrtel, če sem pošten. Kaj so “leading” točke? Te točke dobiva pilot, kateri leti v tekmi naprej in je s tem nagrajen za iskanje stebrov, dobrih (in slabih) linij in posledično višje tveganje, običajno je zadaj leteti veliko lažje, saj lahko kopiraš dobre linije pilotov spredaj.
Od obratne točke je sledilo letenje čez štart proti Trebuši kjer se je začel pravi preizkus živcev in nizkega letenja nazaj v veter proti Mostu na Soči. Izjemno težko je bilo za naša padala, pihalo je precej, a meni, Blažu in Sari je uspelo. Nekaj smo poizkušali vrteti termične stebre, a sem videl, da nima smisla, saj je na dinamiki lepo držalo in spet sem iz Mosta na Soči zelo nizko potegnil naprej po grebenu do Zatolmina, kjer smo morali spet pridobiti malo več višine. Nato smo šli še čez Mrzli vrh na drugo stran doline obkljukati točko in v final glide, kjer sem na polnem gasu poizkušal biti čim bolj aerodinamičen in tako sem naredil 13 s razlike, v cilj pa prišel z nič rezervne višine. Tveganje z vmesnim nizkim letenjem naprej in ciljnim doletom na polni hitrosti se je izplačalo in tako sem zmagal Sport razred, skupno pa Jože Molek.
Nedelja je bil zadnji tekmovalni dan. Večina pilotov je zjutraj dvomila, da bomo sploh leteli, ker je dopoldan pihal močen V veter s sunki preko 10 m/s. A vseeno smo se peljali na vzletišče ob 9:15, ker se naj bi razmere izboljšale in tudi se.
Tako so nam naredili 56,2 km dolgo disciplino z zanimivo drugo obratno točko, katera je ponujala obilo različnih možnosti. Ker sem bil pred zadnjim dnem skupno na 2. mestu s precejšnjim točkovnim minusom za 1. mestom sem si le govoril tisto modrost - pripelji se v cilj!
Ob iskanju dobre pozicije za štart nisem imel sreče in sem dirko začel zelo nizek. Žal je situacija v štartnem cilindru pogosto takšna, da si lahko v nekaj minutah najvišje in potem tudi najnižje. Tu še ugotavljam, kako bi bil boljši od drugih 😂 Poleg tega sem prezgodaj odletel iz cilindra in sem 200 m naredil v prazno, dobra šola za naslednjič.
K sreči sem za ta task imel svoje načrte na štartu. Večina pilotov je dejala, da bi poizkusili drugo točko doseči tako, da bi najprej šli do prve točke na sredini doline, šli nazaj do Vrsnega ali Kobariškega stola, pridobili višino in leteli do cilindra. Bili so tudi pomisleki, da je točka spet v rotorju, a to velja samo v primeru letenja po optimalni liniji. No, moj načrt je bil, da na Mrzlem vrhu poizkusim pridobiti maksimalno možno višino, letim skozi točko 1. in nato na greben južno ter po grebenu SZ direktno do točke 2. In res, na Mrzlem vrhu sem bil skoraj na 1.800 m in sem šel. V mislih sem imel tudi vremensko situacijo, saj je malo nazaj pihala burja, vremenska postaja na Livškem Kuku je pa prikazovala rahel jug 1,5h nazaj. Torej prav hudo že ne more biti tam pred grebenom, sem se prepričeval. Ko sem letel čez 1. obratno točko pa dvom, bo šlo, kaj če ne gre, kako že gre tista modrost s ciljem? Pomislil sem tudi na task FAI trikotnika od doma en teden nazaj, ko sem s svojo trmo prav tako iz Mrzlega vrha izpod baze v modro nebo letel proti Avčam, izgubil več kot 1.500 m višine brez enega samega piska variometra in nato odletel sanje iz domačega hriba. Zakaj jih ne bi tudi danes? Čez nekaj sekund sem se zadrl sam sebi: pojdi že! In sem šel, ozrl sem se naokrog, bil sem sam, sedlo je bilo vedno bližje in nižje, a je šlo čez z cca 60 m višine nad terenom, nisem imel prav veliko maneverskega prostora torej.
Vetra pa po predvidevanjih res ni bilo veliko in kmalu mi je postalo jasno, zakaj. Pobočje je bilo precej osenčeno in le stežka sem popravil višino, hkrati pa sem imel nasmešek na obrazu, ker sem s svojo ropotuljo po obupnem štartu naenkrat po 16 km prešel v vodstvo dirke. Ko sem letel čez Sočo me je v obratni smeri nadletel Primož in potem sva se ponovno srečala pod Krnom, kjer mu ni bilo jasno, zakaj letim proti isti točki, kot on 😃
Nadaljevanje je šlo gladko do predzadnje obratne točke spet v zavetrju Kuka, kjer smo po tobogansko izgubili ogromno višine in le stežka dobili odrešilni steber nazaj na dobro pozicijo na senčnem Mrzlem vrhu. Letenje do Tolmina in v cilj v Gabrje je bilo pravo olajšanje, saj sem spet izpolnil tisto modrost, ki pripelje do dobre skupne uvrstitve: pripelji se v cilj!
Sem pa nato ob srkanju ciljnega piva kar težko čakal na končne rezultate, saj je vodilni po tretjem dnevu, Blaž, pristal tik pred ciljem in sem vedel, da imam veliko leading točk, a da bo hkrati zelo tesna odločitev za skupno razvrstitev. Na koncu sem jih zbral 2318, kar je bilo 22 več od Blaža in tako sem odnesel domov svoj prvi pokal za 1. mesto v preletih z jadralnimi padali 😊
Na stopničkah:
- Marko Kejžar
- Blaž Kešnar
- Joanna Kocot
Če zaključim - zelo sem zadovoljen z doseženim ciljem v vseh štirih nalogah, končnim skupnim rezultatom in nad tem, da sem bil v treh dneh v določenem trenutku praktično na tleh in nisem obupal. Malo manj sem pa zadovoljen s štarti in z nekaterimi odločitvami v prvih treh dneh, kjer sem vedno zašel v določene težave in bi se jim v večini primerov zlahka izognil. Ampak tak je naš šport, če hočeš biti prepričan o dosegi cilja je bolje iti na pot s kolesom, kot pa s padalom.
Pokličite, ko bo spet vreme, pa gremo malo letet! 😊