Stoderzinken FAI 260 km

STODERZINKEN

Kot rečeno, sem pa imel zastavljen tudi en večji cilj, in to je bil odleteti vsaj FAI 250 trikotnik iz Stoderzinkna. Vreme je bilo še malo negotovo, ker so bile prej vsak dan popoldanske plohe, ki bi onemogočile povratek. Tudi v sredo so bile napovedane, a je kazalo najbolje od vseh dni, tako da sem si rekel, da upam, da nisem zastonj spakiral v avto tudi XC opreme.

In prišel je dan D. Večer prej je zavladala panika za shuttle na start, za katerega se je v roku pol ure od objave prijavilo 45 ljudi. SkyClub je organiziral kar avtobus in zjutraj ob 7:30 je bil čas odhoda na štart.

Stoderzinken in druščina 60 pilotov željnih letenja

Do štarta se ne da pripeljati z avtomobilom, po markirani planinski poti je na tabli napisano, da je potrebne 1 uro hoje. Vsak po svoji zmožnosti je prisopihal na hrib, pot je pa sicer hitreje minila.

V miru sem se pripravil in prvi pilot je šel v zrak ob cca 9:30. Jaz sem počakal 15 minut, pojavil se je prvi oblakec nad hribom in sem si rekel, nič, pojdimo, pa da vidimo kako je.

Epsko nebo že ob 10h. Foto: Alexander Robé

Prvih 75 km sva večinoma letela skupaj z Alexandrom Robé - lokalnim junakom. Tempo je bil nor, mislim, da sva v dveh urah odletela 65 km, kar je bilo za tako zgodnjo uro res hitro. Sem bil kar presenečen, kako oba na Photonu nisva bila prav nič hendikepirana glede na nekaj pilotov s CCC raketami.

Kmalu sva dosegla kočo, kjer sva z Ano šla gor dva dneva prej peš.

Jaz pri gori Sinabell. Foto: Alexander Robé

Nekaj dni prej sem še nastavljal svojo podmornico in mislim, da je sedaj končno OK.

Kmalu je sledil prvi trik dneva - preskok iz roba Dachsteina v nižje hribe, kjer potem gre linija proti Bischofshofnu. Ker je bila baza oblakov že na cca 2600m nisem pričakoval težav, vseeno sem pa imel v mislih izkušnjo od ponedeljka, kjer priklop hribov pod Hochkönigom ni bila tako enostavna. K sreči smo to podelali brez težav in že je sledilo divjanje po grebenih z po večini do konca izkoriščenim pospeševalnikom v res neverjetnih XC pogojih.

Jaz pod goro Mitterhorn. Foto: Alexander Robé

Nato je sledilo nadaljevanje proti Nemčiji, kjer sem imel nastavljeno obratno točko ob jezeru Lödensee. Žal mi je Lex ob eni moji minimalni napaki ušel naprej, dohitel me je še Somi in tako sem bil skoncentriran le na svoje letenje in kako priti do obratne točke. Do tja je šlo tekoče, naprej pa nisem poznal terena in ob na čase malo bolj izrazitem vetru nisem reskiral letenja naprej.

Obratna točka je bila že na nižjih hribih in tu sem imel naslednji večji izziv - preskok doline nazaj čez Unken, prek katere sem tja grede letel z vetrom. K sreči so bili pogoji dobri, vseeno je bilo pa treba malo stisniti zobe v zavetrni termiki.

Do Zell am Seeja je šlo spet zelo tekoče, tam potem sledi preskok na južno stran doline. Vedel sem, da moram biti visok in tako že zelo zgodaj začnem leteti čim višje in tako dosežem višino 3.600 m, kjer sem imel potem čas vsaj 3x preveriti, da res izberem za naprej pravo dolino proti J obratni. Namreč vse doline potekajo v smeri sever-jug, izgledajo približno enako, ne omogočajo pa vse letenja dovoljšnje razdalje za zaključevanje 250 km trikotnikov.

Pogled naravnost proti obratni točki, ki se je sicer še ne vidi 😃

Letenje proti Mölltalu je šlo tekoče, nad grebenom so bili zelo lepi oblaki, a na enkrat je postala zadeva malo problematična. Namreč nisem prav veliko vrtel stebrov, ker sem si rekel, da je to le izguba časa. Izguba časa se mi je zdela le do takrat, ko stebrov ni bilo več in sem se znašel globoko v dnu doline in sem imel praktično samo še eno možnost, da se spravim ven. Pihal je precej močen veter in k sreči sem imel dolet do enega roba, kjer sem dobil odrešilno termiko. Tako norega stebra še nisem vrtel - tisti dolinski veter je sicer poskrbel, da me je na robu odbilo gor, a je bilo treba fajn stisniti zobe, poloviti padalo in zahakljati steber tako, kot je treba. Kmalu se je zadeva stabilizirala v nor in še enkrat nor 6 m/s steber in evo, čas je bil, da res zavriskam in se odpeljem do obratne točke.

Obrnil sem blizu ledenika Mölltal, drugi in hkrati najvišji hrib iz desne.

Nato je pa sledil najlepši del dneva - preskakovanje desetih dolin do izhodišča. Stebri so bili izjemno močni in lepo formirani, praktično vsak oblak na poti je lepo delal. Ta del je bil po pričakovanju res neverjetno lep za letenje, prav težko je vse opisati z besedani in na višini 3.800m so se tudi malo orosile oči 😊

V daljavi se že vidi izhodišče, Stoderzinken.

Trikotnik sem nato zaključil, kot se ga spodobi - z letenjem na izhodišče. Bilanca dneva je bil pa 260 km FAI trikotnik s povprečno hitrostjo 29.8 km/h.

Kaj naj še povem - res neverjetno letenje in hvala moji dragi, da je navijala zame na live trackingu ter mi nudila podporo na tleh 😊

Tole bom še zelo dolgo podoživljal, upam, da vas spodbudim, da greste poskusiti, ker je veliko stvari nenapisanih in se jih lahko samo doživi v živo.

Avstrija, Stoderzinken in FAI 260 km

STODERZINKEN